»Pianistova igra je zbudila vsesplošno občudovanje, saj je njegova tehnična pripravljenost sijajna, igra pa žgoče doživeta. S skladbami, ki so blizu njegovi naravi, s tehniko, ki mu očitno ne povzroča težav, lahko že danes doseže velik uspeh. Petar Milić izpolnjuje veliko predpostavk vrhunske klavirske igre, zato smo prepričani, da se mu na stežaj odpirajo vrata koncertnih dvoran.«
Janko Šetinc, Večer, 3.11.2005
"Milićev pogled na Haydnovo in Beethovnovo sonato (v Es-duru Hob. XVI/49; v D-duru, št. 7 op. 10,3) je bil moderen in vznemirljiv. Četudi je izvedba med drugim temeljila na sijajno hitri prstni igri, se ni niti malo ukvarjala z lepotno povrhnjico (pianist izdatno uporablja pedal – nasploh; in vendar bi stežka trdili, da se mu v zvoku meša nezdružljivo), ampak je osvetljevala in razslojevala: koncizno, smelo, poredno (Haydnov finale), vendar z absolutno zavezanostjo stavku oz. zgradbi. V Beethovnovi sonati pa tudi z nenavadno notranjo močjo, ki je počasni stavek dvignila h grozeči in nazadnje mistično tihi veličini, iz katere se je brez cezure nežno izvil Menuet. Milić streže nemiru Beethovnovega diskurza z ostro izrisanimi kontrasti, globoko pridušenostjo, s sforzati, poudarjanjem harmonskih iktov oz. »basovskega« vprašalnega (pod)toka.«
Jure Dobovišek, Delo 25.11.2005
»V pevskem smislu je Milićev Chopin gotovo popolnoma »desentimentaliziran«, v tokratnem korpusu že izbran v tej smeri, z nokturnoma višjih opusnih številk, z manj izrazitimi, a izvedbeno nikakor ne zanemarjenimi kantabilnimi linijami, s svobodno zamaknjenim, k notranjim glasovom in barvitosti Chopinovih »nepravilno« vloženih tonov naravnanim tokom, ki hoče z interpretom skoraj ponikati ravno tam, kjer je stavek najbolj skrivnosten, razklenjen, pritajen, harmonsko navidez brezciljen itn… In na tej strani vznikne pianistu naposled najgloblja resnica. V že omenjeni Tretji sonati, v Largu, ki se povsem skrije in hkrati povsem odpre v tiho pesnitev, kakršna lahko nastane, kadar umetnik človek popolnoma zaupa samemu sebi. Že samo za ta dolgi trenutek, v katerem je sleherna meja izginila, Miliću iskrena hvala.
Jure Dobovišek, Delo 5.11.2010
»Zadnja Chopinova sonata ponuja izvajalcu izziv, ki obsega vse vidike klavirske igre. Milić se je odlično spopadel s Scherzom in zadnjim stavkom ter se izkazal kot eden izmed najboljših slovenskih pianistov. Pasaže so bile izvedene z izjemno tehniko, brez zdrsov pa tudi energična interpretacija Larga ni pustila ravnodušnega nikogar, ki je prisostvoval koncertu v nabito polnem atriju ljubljanskega muzeja.«
Mihael Kozjek, Radio Slovenija 17. 8. 2011
Milić kot izvrsten poznavalec Chopinove ustvarjalnosti predstavlja njegova dela s samoumevno, lahkotno in zares virtuozno tehniko ter visoko kulturo tona. Pri tem izpostavlja vsak barvno-harmonični in ritmični poudarek, preplet fraz, oblikovno in vsebinsko funkcijo motivov, večplastnost glasbenega materiala in pomenov oz. čustev, ki jih ta zbuja … Milićeve interpretacije, prevodi Chopinovih »besed«, so sveže, povedne, čustveno globoko doživete in neposredno predane poslušalcu. Lahko smo hvaležni za tako dober prevod, s katerim je Milić skušal tradicijo izvajanja Chopinove glasbe očistiti odvečnih usedlin, predvsem nepotrebne sentimentalnosti in zamegljene arhitektonike glasbenega stavka. To mu je v veliki meri tudi uspelo …
Tomaž Gržeta, GLASNA maj 2013
Izvedbe so tehnično trdne, prepričane vase, čiste; takšnih smo nasploh vajeni od izvajalca tudi z nastopov v živo. Petar Milić je pianist zvočno pregledne zaobljenosti. Očitno jo je s pomočjo tehnikov poskušal doseči tudi na snemalni ravni: posnetki imajo kanec odmika in se ogibajo bučnosti. Omenjena pianistova zvočna prostornost zaznamuje tudi kinetiko posamičnih izvedb, z nekim skoraj slovesnim pečatom. Dramatične replike Scherza v b-molu niso hlastne, ampak bolj premislek o napetosti kakor konflikt. Ritem Poloneze je nabit z veličino, prav posebno ob prehodu v molov pasus. In vendar se umetnikova igra v dolgih izpeljevalnih gradacijah (npr. v Scherzu) iztrga na rob divjosti, ne da bi izgubila nadzor. V tem drznem »načinu« zrastejo cele oblike (Finale Sonate v h-molu). Pianist prepriča tudi z lirskim lokovanjem in zvočno opremo (njegovi fioriturni izrisi so sicer pastelni in se skoraj nikoli ne zalesketajo). Najgloblji pa je s svojim plastičnim strukturnim občutkom za pogovor glasov, kombiniranim s pripravljenostjo na intimizem. Od tod lepota v interpretacijah zadržanih skladb poznega Chopina. To je le še »svoja« glasba – Milić pa jo opazuje in premišlja. Oba izbrana Nokturna in Largo iz Sonate so bržkone največja dragocenost zgoščenke.
Če se vrnemo k uvodnemu vprašanju: zakaj torej ponovno Chopin, tokrat s Petrom Milićem? Ker sta dobra tovariša. Zgoščenka to dokumentira na spoštovanja vreden način. Skladatelj, ki se mu pri nas malokdo posveča intenzivno (in najbrž nihče z Milićevo predanostjo), se dviga s pianistom daleč nad tradicionalne nesporazume o »poetični prijetnosti« in zveni kot glasba, v kateri se je začela tudi naša zgodba.
Jure Dobovišek, ODZVEN 18.4.2013
Za konec si je Milić pustil po tehnični in interpretativni plati najzahtevnejšo skladbo celotnega recitala – veliko Lisztovo Sonato v h-molu, S 178. Tukaj so še najbolj prišle do izraza Milićeva študioznost, analitična metoda poglabljanja v glasbeno tkivo in iskanje vsakega detajla – motiva ali fraze – ter razumevanje njegovega mesta in pomena znotraj celote, katere cilj je glasbene vsebine kar najjasneje predstaviti poslušalcem. Milić je zaradi svoje popolne tehnične pripravljenosti in izredne kulture oblikovanja tona z Lisztovo klavirsko sonato razkazal vso mogočnost svojega glasbila, od mogočnega, skoraj orkestrsko polnega in bogatega fortissima do eteričnega, a vendar jasnega pianissima. Koliko skritih melodij, latentne polifonije in koliko možnosti za barvno diferenciranje Lisztove harmonije je bilo slišati v Milićevi igri. Poleg vtisa muziciranja je pustil tudi vtis uspešno izpeljanega raziskovalnega dela, polnega novih odkritij znotraj že neštetokrat slišane skladbe. Milićeva interpretacija Lisztove sonate se po izvirnosti in muzikalnosti prepričljivo uvršča med svetovno znane interpretacije tega dela izpod prstov Vladimirja Horowitza, Marte Argerich ali Iva Pogorelića. Po aplavzu, polnem navdušenja, smo posebno pozorno poslušali še očarljiv dodatek –Brahmsov Intermezzo v As-duru, op. 118, ki je nežno sklenil glasbeni dogodek, pravzaprav umetniško doživetje, v katerem je Petar Milić estetsko doživetje romantične glasbe nedvomno premaknil do meje duhovnega.
Tomaž Gržeta GLASNA maj 2013
Vse drugo je zvenelo kot snov, ki jo umetnik izroča iz korenitega, vendar docela treznega intimizma, ne le do glasbe, temveč tudi – bržkone celo najprej – do sebe v njej. Tovrstna ponotranjena pianistična kondicija gotovo ni nekaj značilno slovenskega. V pianistovi osebi je dopolnjena z oblikovalskim mirom. Interpretaciji Beethovnove Patetične sonate ni odvzemal dramatičnega naboja, kvečjemu zunanjo nevrotično efektnost (Adagio cantabile pa je bil pojem milićevske introvertne čistine). Škerjančeva Nokturna sta zazvenela onkraj svoje obtežene zamišljenosti – osebneje, iskreno zadržano.
Večer ni prinesel nič manj kakor antologijsko interpretacijo poznega Brahmsa – opus 116 (Fantazije). Milić je počasi razpenjal in gnetel trpko lepoto resignativnih občutij v ciklu samote, po drugi strani pa z odrešitveno jasnim pogledom sledil skladateljski gostoti, zraščanju motivičnega in harmonskega, variacijski neprekinjenosti, glasovom, pesemskim podtonom, koralni vznesenosti, skratka raznolikemu v Brahmsovi enovitosti. Omeniti velja predvsem trojico središčnih Intermezzov in skladbo iz opusa 118 (dodatek). Dlje, globje (vase) in bolj na »konec« skoraj ni mogoče z glasbo.
Jure Dobovišek, POGLEDI 22.5.2013
Haydnov Koncert za klavir sta opredeljevali prodornost in bistrina zvoka, ki se je lahkotno ujemal z igro pianista Petarja Milića. Petar Milić je glasbeni ustvarjalec, ki je pokazal, da se na področju klasicistične glasbe uvršča med najboljše interprete v Sloveniji. Z orkestrom sta ustvarila glasbeno pripoved optimizma in jasnine. V drugem počasnem stavku smo prisluhnili mojstrski igri Petarja Milića, v katerem je z zvočnim niansiranjem izrazil najnežnejše glasbene misli v vsej svoji zvočni bohotnosti.
Metka Sulič, PRIMORSKI DNEVNIK 30.1.2014
Festival Radovljica
Ponedeljkov večer je prinesel pravo posebnost, spored, ki ga je osmislil umetniški vodja festivala.Domen Marinčič pravi, da »zgodbe Arthurja Conana Doyla pogosto omenjajo glasbo in na njihovi podlagi lahko rekonstruiramo glasbeni svet slavnega detektiva«. Glasbeni svet Sherlocka Holmesa je bil zasnovan kot preplet besede in glasbe. ... Besedila je bral igralec Igor Velše, na odru pa so se zvrstili sami slovenski glasbeniki. Večino sporeda, od priredb Mendelssohnovih Pesmi brez besed prek Guittare Moszkowskega, ki smo jo slišali v uvodu, do OffenbachovegaBarkarole-Walzerja sta izvedla violinist Žiga Brank in pianist Petar Milić. Njuno muziciranje so odlikovali prefinjenost zvoka, jasna slogovna distinkcija in izrazito podajanje značaja skladb, od skrajno lirične Fauréjeve Berceuse do temperamentnega Caprice basque op. 24 Pabla de Sarasateja, ki je zaključil dogodek povsem v duhu časa, v katerega nas je predstava popeljala. Milić se je kot izjemen solist predstavil tudi z Lisztovo priredbo Izoldine ljubezenske smrti iz Wagnerjeve opere Tristan in Izolda.
Tomaž Gržeta, ODZVEN, 28.8.2016
Haydnov Koncert za klavir sta opredeljevali prodornost in bistrina zvoka, ki se je lahkotno ujemal z igro pianista Petarja Milića. Petar Milić je glasbeni ustvarjalec, ki je pokazal, da se na področju klasicistične glasbe uvršča med najboljše interprete v Sloveniji. Z orkestrom sta ustvarila glasbeno pripoved optimizma in jasnine. V drugem počasnem stavku smo prisluhnili mojstrski igri Petarja Milića, v katerem je z zvočnim niansiranjem izrazil najnežnejše glasbene misli v vsej svoji zvočni bohotnosti.
Metka Sulič, PRIMORSKI DNEVNIK 30.1.2014
Simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Simona Krečiča je v nedeljo, 30. marca, z zvoki Beethovnove glasbe skoraj do zadnjega sedeža napolnil dvorano Slovenske filharmonije. Za nepozabno doživetje je poskrbel tudi solist na klavirju, Petar Milić.
Posebno pozornost si zasluži dosežek solista v Koncertu za klavir in orkester št. 4 v G-duru, op. 58. Petar Milić se je oblikovanja svojega parta lotil z izjemno natančnim pristopom k tehničnim zahtevam, ki jih je nadgradil in potisnil v ozadje s poglobljenim, intimističnim pristopom k izpovedni plati skladbe. Beethovnov 4. klavirski koncert s svojo izpovednostjo in liričnimi momenti zabrisuje meje glasbene oblike koncerta in koncepta absolutne glasbe, kar je solistu dalo precej prostora za interpretacijo avtorjeve in razvoj lastne umetniške misli. Občutljivost in prefinjenost tona je razkril v vseh odtenkih med obema ekstremoma glasnosti in barvitosti ter s tem pokazal mojstrsko poznavanje glasbila. Glasbeno misel je izpeljal v jasnem dramskem loku čez celoten stavek, skupaj z dirigentom pa tudi čez celoten koncert. Glasba je zvenela povsem raztelešeno in je pustila vtis, ki bi ga bilo škoda pokvariti s kakršnim koli dodatkom. In zato naj bo brez dodatkov tudi poročilo o dogodku, ki ga je težko opisati, vredno pa ga je bilo doživeti.
Tomaž Gržeta ODZVEN 30.3.2016